Karl Marx in Friedrich Engels
Komunistični manifest

I
Buržuji in proletarci

Zgodovina vsake dosedanje družbe je zgodovina razrednih bojev.

Svobodni in suženj, patricij in plebejec, baron in tlačan, cehovski mojster in pomočnik, skratka, zatiralec in zatiranec sta si bila v večnem nasprotju drug proti drugemu, bojevala sta nepretrgan, zdaj prikrit, zdaj odkrit boj, boj, ki se je vselej končal z revolucionarno preobrazbo vse družbe ali pa s skupnim propadom bojujočih se razredov.

V prejšnjih zgodovinskih dobah nahajamo skoraj povsod popolno razčlenjenost družbe v različne stanove, celo lestvico družbenih položajev. V starem Rimu imamo patricije, viteze, plebejce, sužnje; v srednjem veku fevdalne gospode, vazale, cehovske mojstre, pomočnike, tlačane in poleg tega skoraj v vsakem od teh razredov še posebno razvrstitev po stopnjah.

Moderna boržuazna družba, ki je izšla iz propada fevdalne družbe, ni odpravila razrednih nasprotij. Postavila je le nove razrede, nove pogoje za zatiranje, nove oblike boja namesto starih.

Našo dobo, dobo buržoazije pa označuje to, da je poenostavila razredna nasprotja. Vsa družba se čedalje bolj cepi v dva velika sovražna tabora, v dva velika, neposredno drug nasproti drugemu stoječa razreda: buržoazija in proletariat.

Iz srednjeveških tlačanov se je razvilo svobodno meščanstvo prvih mest; iz tega svobodnega meščanstva so se razvili prvi elementi buržoazije.

Odkritje Amerike in odkritje morske poti okrog Afrike sta ustvarili nastajajoči buržoaziji novo področje. Vzhodno indijski in kitajski trg, kolonizacija Amerike, menjava blaga s kolonijami, pomnožitev menjalnih sredstev in blaga nasploh so povzročile polet trgovine, plovbe in industrije, kakršnega svet še ni videl, in s tem nagel razvoj revolucionarnega elementa v razpadajoči fevdalni družbi.

Dosedanji fevdalni ali cehovski način dela v industrijski proizvodnji ni več zadoščal potrebam, ki so naraščale z novimi trgi. Manufaktura je stopila na njegovo mesto. Cehovske mojstre je spodrinil industrijski srednji stan; delitev dela med različnimi korporacijami je izginila pred delitvijo dela v posamezni delavnici sami.

Trgi pa so nenehoma naraščali, neprenehoma so naraščale potrebe. Tudi manufaktura ni več zadoščala. Tedaj so para in stroji zrevolucionirali industrujsko proizvodnjo. Na mesto manufakture je stopila moderna velika industrija, na mesto industrijskega srednjega stanu so stopili industrijski milijonarji, šefi celih industrijskih armad - moderni buržuji.

Velika industrija je ustvarila svetovni trg, ki ga je pripravilo odkritje Amerike. Svetovni trg je povzročil neizmeren razvoj trgovine, plovbe, prometnih sredstev na kopnem. Ta razvoj pa je s svoje strani vplival na razširjenje industrije v isti meri, v kateri so se širile industrija, trgovina, plovba, železnice, v isti meri se je razvijala buržoazija, je množila svoje kapitale in potiskala v ozadje vse razrede, ki jih je podedovala po srednjem veku.

Vidimo torej, kako je moderna buržoazija sama proizvod dolgega razvojnega procesa, cele vrste prevratov v načinu proizvodnje in prometa.

Vsako od teh razvojnih stopenj buržoazije je spremljal ustrezen politični napredek (tega razreda). Buržoazija, ki je bila zatirani stan pod gospostvom fevdalne gospode, oborožena in samostojno upravljajoča se asociacija v komuni, tu ni neodvisna mestna republika ( Kakor v Italiji in Nemčiji ), tam tretji, davke plačujoči stan v monarhiji (kakor v Franciji), potem v manufakturni dobi protiutež plemstvu v stanovski ali absolutni monarhiji, glavni temelj velikih monarhij sploh - si je po ustvaritvi velike industrije in svetovnega trga končno priborila v moderni predstavniški državi izključno politično gospostvo. Moderna državna oblast je le odbor, ki upravlja skupne posle vsega boržuaznega razreda.

Buržoazija je imela v zgodovini nadvse revolucionarno vlogo.

Kjer je buržoazija prišla na oblast, je uničila vse fevdalne, patriarhalne, idilične odnose. Neusmiljeno je raztrgala pestre fevdalne vezi, ki so vezale človeka na "naravnega predstojnika", in ni pustila med človekom in človekom nobene druge vezi razen golega interesa, brezčutnega "plačila v gotovini". Sveto grozo pobožne zanesenosti, viteškega navdušenja, filistrske otožnosti je utopila v ledenomrzli vodi egoističnega računarstva. Osebno dostojanstvo je pretopila v menjalno vrednost in na mesto naštetih zapisanih in pošteno pridobljenih svoboščin je postavila eno samo brezvestno svobodo trgovine. Skratka na mesto izkoriščanja, prikritega z religioznimi in političnimi iluzijami, je postavila odkrito, nesramno, neposredno, golo izkoriščanje.

Buržoazija je snela svetniško gloriolo vsem doslej častivrednim opravilom, na katera je človek doslej gledal s svetim strahom. Zdravnika, jurista, popa, poeta, znanstvenika je pretvorila v svoje plačane mezdne delavce.

Buržoazija je strgala z družinskega odnosa njegovo ganljivo-sentimentalno tančico in ga reducirala na gol denarni odnos.

Buržoazija je razkrila, kako je našlo manifestiranje surove sile, ki jo reakcija na srednjem veku tako zelo občuduje, ustrezno dopolnilo v najlenobnejšem poležavanju. Šele buržoazija je dokazala, kaj zmore človeška dejavnost. Ustvarila je vse drugačna čuda, kakor so egiptovske piramide, rimski vodovodi in gotske katedrale, izvedla je vse drugačne pohode, kakor so bila preseljevanja narodov in križarske vojne.

Buržoazija ne more živeti, ne da bi nenehno revolucionirala proizvajalna orodja, torej proizvodne odnose, torej vse družbene odnose. Nasprotno, pa je bila nespremenjena ohranitev starega načina proizvodnje prvi pogoj za obstoj vseh poprejšnjih industrijskih razredov. Nenehno revolucioniranje proizvodnje, nepretrgani pretresi vseh družbenih odnosov, večna negotovost in večno gibanje označujejo boržuazno dobo pred vsemi drugimi. Vsi trdni, zarjaveli odnosi s priveskom starih častitljivih idej in nazorov razpadajo, vsi novi zakoni ostare, še preden lahko okostene; vse, kar je stanovsko in stalno, izpuhteva, vse sveto se oskrunja in ljudje so končno prisiljeni, gledati s treznimi očmi na svoj življenski položaj in svoje medsebojne odnose.

Potreba po čedalje razsežnejših trgih za prodajo njenih proizvodov podi buržoazijo po vsej zemljski obli. Povsod se mora vgnezditi, povsod naseliti, povsod uspostaviti zveze.

Buržoazija je s svojo eksplotacijo svetovnega trga napravila proizvodnjo in potrošnjo vseh dežel kozmopolotično. Na veliko žalost reakcionarjev je spodmaknila industriji nacionalna tla. Prastare nacionalne industrije so bile uničene in se še dan za dnem uničujejo. Spodrivajo jih nove industrije, katerih uvedba postaja za vse civilizirane narode življensko vprašanje, industrije, ki ne predelujejo več domačih surovin, temveč surovine najbolj oddaljenih pokrajin, in katerih izdelke ne trošijo le doma, temveč hkrati v vseh delih sveta. Na mesto starih potreb, ki so jih zadovoljevali domači izdelki, stopajo nove potrebe, ki zahtevajo za svojo zadovoljitev proizvode najbolj oddaljenih dežel in podnebij. Na mesto starega lokalnega in nacionalnega zadovoljevanja svojih potreb s svojimi silami in zaprtosti vase stopa vsestranski promet, vsestranska odvisnost narodov drug od drugega. In kakor je na področju materialne, tako je tudi na področju duhovne proizvodnje. Duhovni proizvodi posameznih narodov postajajo splošna last. Nacionalna enostranost in omejenost postajata čedalje bolj nemogoči in iz mnogih nacionalnih in krajevnih literatur nastaja svetovna literatura.

Z naglim izboljševanjem vseh proizvajalnih orodij, z neizmerno olajšanimi komunikacijami priteguje buržoazija v civilizacijo vse, tudi najbolj barbarske narode. Nizke cene njenega blaga so težka artiljerija, s katero ruši vse kitajske zidove, s katero prisiljuje h kapitulaciji najtrdovratnjejše sovraštvo barbarov do tujcev. Buržoazija sili vse narode, da si prisvoje njen način proizvodnje, če nočejo propasti; sili jih, da uvedejo v svoji deželi tako imenovano civilizacijo, to je da postanejo buržuji. Skratka buržoazija si ustvarja svet po svoji podobi.

Buržoazija je podvrgla deželo gospostvu mesta, število mestnega prebivalstva je v primeri z kmečkim povečala povečala v veliki meri in s tem iztrgala znaten del prebivalstva idiotizmu kmetiškega življenja. Kakor je napravila podeželje odvisno od mesta, tako je napravila barbarske in polbarbarske dežele odvisne od civiliziranih, kmečke narode odvisne od boržuaznih narodov, Vzhod odvisen od Zahoda.

Buržoazija odpravlja čedalje bolj razdrobljenost proizvajalnih sredstev, lastnine in prebivalstva. Nakopičila je prebivalstvo, centralizirala proizvajalna sredstva in koncentrirala lastnino v nekaj rokah. Nujna posledica tega je bila politična centralizacija. Neodvisne, skorajda le z zavezniškimi vezmi povezane pokrajine z različnimi interesi, zakoni, vladami in carinami so bile strnjene v eno nacijo, eno vlado, en zakon, en nacionalni razredni interes, eno carinsko mejo.

Buržoazija je v pičlih sto letih svojega razrednega gospostva ustvarila številnejše in ogromnejše proizvajalne sile kakor vsa prejšnja pokolenja skupaj. Podjarmljenje prirodnih sil, stroji, uporaba kemije v industriji in kmetijstvu, paroplovba, električni telegraf, krčenje celih delov sveta, omogočanje plovbe po rekah, cela ljudstva izgnetena iz tal - katero izmed prejšnjih stoletij je slutilo, da se skrivajo v krilu družbenega dela take proizvajalne sile.

Videli smo torej: Proizvajalna in prometna sredstva, na katerih osnovi se je porajala buržoazija, so nastala v fevdalni družbi. Na določeni razvojni stopnji teh proizvajalnih in prometnih sredstev niso odnosi, v katerih je fevdalna družba proizvajala in menjavala, fevdalna organizacija kmetijstva in manufakture, skratka, fevdalni odnosi nič več ustrezali že razvitim proizvajalnim silam. Zavirali so proizvodnjo, namesto da bi jo pospeševali. Pretvorile so se v njene verige. Treba jih je bilo razbit, in razbili so jih.

Na njihovo mesto je stopila svobodna konkurenca z njej ustrezajočim družbenim in političnim redom, z ekonomskim in političnim gospostvom boržuaznega razreda.

Pred našimi očmi poteka podobno gibanje. Buržuazni proizvodni in prometni odnosi, buržuazni lastninski odnosi, moderna boržuazna družba, ki je pričarala tako silna proizvajalna in prometna sredstva, je podobna čarovniku, ki ne more več obvladovati podzemljskih sil, ki jih je sam proklical. Že desetletja je zgodovina industrije in trgovine le zgodovina upora modernih proizvajalnih sil proti modernim proizvodnim odnosom, proti lastninskim odnosom, ki so življenski pogoj buržoazije in njenega gospostva. Zadostuje, da omenimo trgovske krize, ki s svojim periodičnim ponavljanjem čedalje bolj preteče ogrožajo obstoj vse buržoazne družbe. Ob trgovinskih krizah se redno uničuje velik del ne le izdelanih proizvodov, temveč tudi že ustvarjenih proizvajalnih sil. Ob krizah izbruhne družbena epidemija, ki bi se vsem prejšnjim dobam zdela nesmiselna - epidemija hiperprodukcije. Družba zdrkne nenadno nazaj v stanje trenutnega barbarstva; zdi se, kakor da sta ji lakota in splošna uničevalna vojna spodrezali vsa življenska sredstva; zdi se, kakor da sta industrija in trgovina uničeni, in zakaj? Zato ker ima družba preveč civilizacije, preveč življenskih sredstev, preveč industrije, preveč trgovine. Proizvajalne sile s katerimi razpolaga, ne pospešujejo več razvoja buržoaznih lastninskih odnosov; nasprotno, postale so presilne za te odnose, ti odnosi zavirajo njihov razvoj; in kakor hitro premagajo proizvajalne sile to oviro, spravijo v nered vso buržuazno družbo, ogrožajo obstoj buržoazne lastnine. Buržoazni odnosi so postali pretesni, da bi lahko dosegli bogastvo, ki so ga ustvarili. - S čim premaguje buržoazija krize? Na eni strani s prisilnim uničevanjem ogromne množine proizvajalnih sil, na drugi strani z osvajanjem novih in s temeljitejšim izkoriščanjem starih trgov. S čim torej? S tem, da pripravlja še bolj vsestranske in silnejše krize ter zmanjšuje sredstva za preprečevanje teh kriz.

Orožje, s katerim je buržoazija zrušila fevdalizem, se zdaj obrača proti njej sami.

Buržoazija pa je skovala ne le orožje, ki ji prinaša smrt, rodila je tudi ljudi, ki bodo to orožje uporabljali - moderne delavce, PROLETARCE.

V isti meri, kakor se razvija buržoazija, to je kapital, v isti meri se razvija proletariat, razred modernih delavcev, ki živijo le tako dolgo, dokler dobivajo delo, in ki dobivajo delo le tako dolgo, dokler množi njihovo delo kapital. ti delavci, ki se morajo prodajati po kosu, so blago kakor vsak drug trgovski predmet in torej prav tako podvrženi vsem slučajnostim konkurence, vsem nihanjem trga.

Delo proletarcev je s čedalje širšo uporabo strojev in z delitvijo dela izgubilo vsak samostojni značaj in s tem vsako mikavnost za delavca. Delavec postaja zgolj pritiklina stroja, od katerega se zahteva le najenostavnejša, najenoličnejša ročnost, ki se je je najlažje naučiti. Stroški, ki jih povzroča delavec, se omejujejo zato skoraj le na življenske potrebščine, ki jih delavec potrebuje za svoje prehranjevanje in razmnoževanje svojega rodu. Cena blaga, torej tudi dela, pa je enaka njegovim proizvajalnim stroškom. V isti meri, v kateri se veča zoprnost dela, se torej manjša mezda. Še več, v isti meri, v kateri se množe stroji in delitev dela, v isti meri se veča tudi množina dela - bodisi s povečanjem števila delovnih ur, bodisi s povečanjem dela, ki se zahteva v določenem času, s pospešenim tekom strojev itd.

Moderna industrija je spremenila malo delavnico patriarhalnega mojstra v veliko tovarno industrijskega kapitalista. V tovarni nakopičene delavske množice so po vojaško organizirane. Kot prostaki industrijske armade so pod nadzorstvom popolne hierarhije podčastnikov in častnikov. Te množice niso le hlapci buržoaznega razreda, buržoazne države - vsak dan in vsako uro jih zasužnjujejo stroj, paznik, predvsem pa posamezni fabrikant - buržuj sam. Ta despotija je tem bolj malenkostna, mrzka in toliko bolj izziva ogorčenje, čim bolj razglaša za svoj cilj pridobivanje.

Čim manjšo spretnost in porabo moči zahteva ročno delo, to se pravi, čim bolj se razvija moderna industrija, tem bolj se z delom žena in otrok spodriva delo moških. Spolne in starostne razlike nimajo za delavski razred nobene družbene veljave več. Obstoje le še delovna orodja, ki povzročajo ustrezno spolu in starosti različne stroške.

Ko se neha izkoriščanje delavca po tovarnarju v toliko, da prejme mezdo izplačano v gotovini, planejo po njem drugi deli buržoazije: hišni lastnik, kramar, oderuški upnik itd.

Dosedanji mali srednji stanovi, mali industrijci, trgovci in rentniki, rokodelci in kmetje, vsi ti razredi polze v vrste proletariata, delno zato, ker njihov kapital ne zadošča za obratovanje velike industrije in podlega v konkurenci z večjimi kapitalisti, delno zato, ker izgublja njihova spretnost zaradi novih proizvajalnih načinov svojo vrednost. Tako se rekrutira proletariat iz vseh razredov prebivalstva.

Proletariat prehaja različne razvojne stopnje. Njegov boj proti buržoaziji se začenja z njegovim rojstvom.

Sprva se borijo posamezni delavci, potem delavci ene tovarne, nato delavci ene panoge v enem kraju proti posameznemu buržuju, ki jih neposredno izkorišča. Svojih napadov ne usmerjajo le proti boržuaznim proizvodnim odnosom, usmerjajo jih proti proizvajalnim orodjem samim; uničujejo tuje konkurenčno blago, razbijajo stroje, zažigajo tovarne, skušajo si znova priboriti izgubljeni položaj srednjeveškega delavca.

Na tej stopnji so delavci po vsej deželi raztresena in zaradi konkurence razkropljena množica. množična povezanost delavcev še ni posledica njihovega lastnega združevanja, temveč je posledica združevanja buržoazije, ki mora - da bi dosegla svoje politične smotre - spraviti v gibanje ves proletariat, in to za sedaj še lahko napravi. Na tej stopnji se torej proletarci ne bore proti svojim sovražnikom, temveč proti sovražnikom svojih sovražnikov, proti ostankom absolutne monarhije, zemljiškim lastnikom, neindustrijskim buržujem, mali buržoaziji. Vse zgodovinsko gibanje se tako združuje v rokah buržoazije; vsaka na ta način priborjena zmaga je zmaga buržoazije. v Z razvojem industrije pa se proletariat ne le pomnožuje; kopiči se v večje množice, njegova moč raste in čedalje bolj jo čuti. Interesi, življenske razmere v proletarskih vrstah se čedalje bolj izenačujejo, ker stroji čedalje bolj odpravljajo razlike v delu in potiskajo mezdo skoraj povsod na enako nizko raven. Zaradi naraščajoče konkurenčne borbe med buržuji in iz tega izvirajočih trgovskih kriz postaja delavčeva mezda čedalje bolj nestalna; zaradi čedalje hitreje razvijajočega se, nenehnega izboljševanja strojev postaja ves življenski polažaj delavcev čedalje bolj negotov; spopadi med posameznim delavcem in posameznim buržujem dobivajo čedalje bolj značaj spopadov med dvema razredoma. Delavci pričenjajo tako, da ustvarjajo koalicije proti buržujem; združujejo se, da bi ohranili svojo mezdo. Ustanavljajo celo trajne asociacije, da bi se založili z živili za morebitne upore. Mestoma preide boj v vstajo.

Od časa do časa delavci zmagajo, toda le začasno. Pravi rezultat njihovega boja ni neposreden uspeh, temveč združevanje delavcev, ki se čedalje bolj širi. To združevanje pospešujejo naraščajoča komunikacijska sredstva, ki jih ustvarja velika industrija in ki povezujejo delavce različnih krajev med seboj. Potrebna pa je samo zveza, da se številni krajevni boji, ki so povsod enakega značaja, centralizirajo v narodni, v razredni boj. Vsak razredni boj pa je političen boj. In združitev, za katero so rabili srednjeveški meščani s svojimi vicinalnimi potmi stoletja, dosežejo moderni proletarci z železnicami v nekaj letih.

To organizacijo proletarcev v razred in s tem v politično stranko razbija vsak hip spet konkurenca med delavci samimi. Toda ta organizacija nastaja vedno znova, močnejša, trdnejša, mogočnejša. Ta organizacija izsili priznanje posameznih delavskih interesov v obliki zakonov s tem, da izkorišča razkol med buržoazijo samo. Tako je bilo z zakonom o deseturnem delavniku v Angliji.

Spopadi stare družbe vobče v mnogočem pospešujejo razvojni proces proletariata. Buržoazija je v večnem boju: sprva proti aristokraciji, pozneje proti tistim delom buržoazije same, katerih interesi prihajajo v protislovje z napredkom industrije; vedno proti buržoaziji vseh tujih dežel. V vseh teh bojih je buržoazija prisiljena, da apelira na proletariat, da uporablja njegovo moč in da ga tako priteguje v politično življenje. Buržoazija torej sama dovaja proletariatu elemente svoje lastne izobrazbe, to je orožje proti sami sebi.

Nadalje, kakor smo videli, peha razvoj industrije cele vrste vladajočega razreda v vrste proletariata ali pa vsaj ogroža njihove življenske pogoje. Tudi te skupine dovajajo proletariatu veliko množino elementov izobrazbe.

V časih pa, ko se razredni boj približuje odločitvi, dobi proces razkrajanja v vrstah vladajočega razreda, v vsej stari družbi, tako buren, tako oster značaj, da se majhen del vladajočega razreda odreče svojemu razredu in se pridruži revolucionarnemu razredu, razredu, ki nosi v svojih rokah bodočnost. Kakor je torej poprej del plemstva prešel k buržoaziji, tako prehaja sedaj del buržoazije k proletariatu in predvsem del buržuaznih ideologov, ki so se dokopali do teoretičnega razumevanja vsega zgodovinskega gibanja.

Od razredov, ki stoje danes buržoaziji nasproti, je edino proletariat resnično revolucionaren razred. Drugi razredi propadajo in propadejo z veliko industrijo, proletariat je njen lastni proizvod.

Srednji stanovi, mali industrialec, mali trgovec, rokodelec, kmet - vsi se bore proti buržoaziji, da bi si kot srednji stan rešili svoj obstoj pred propadom. Srednji stanovi torej niso revolucionarni, temveč konservativni. Še več, reakcionarni so, kolo zgodovine skušajo zavrteti nazaj. Če pa so revolucionarni, so le zato, ker jih čaka prehod v vrste proletariata, torej ne branijo svojih sedanjih, temveč bodoče interese, zapuščajo svoje stališče, da bi se postavili na stališče proletariata.

Lumpenproletariat, to pasivno gnilobo najnižjih plasti stare družbe, potisne proletarska revolucija tu in tam v gibanje, toda po vsem svojem življenskem položaju je prej pripravljen, da se prodaja za reakcionarne spletke.

Življenski pogoji stare družbe so že uničeni v življenskih pogojih proletariata. Proletarec nima lastnine, njegov odnos do žene in otrok nima več nič sorodnega z buržoaznim družinskim odnosom; moderno industrijsko delo, moderno podjarmljenje kapitalu, ki je enako v Angliji kakor v Franciji, v Ameriki kakor v Nemčiji, mu je odvzelo ves narodni značaj. Zakoni, morala, religija - so zanj le buržuazni predsodki, za katerimi se skrivajo buržuazni interesi.

Vsi poprejšnji razredi, ki so si osvojili gospostvo, so si skušali obvarovati svoj že pridobljeni življenski položaj s tem, da so podvrgli vso družbo pogojem svojega pridobivanja. Proletarci si lahko osvoje družbene proizvajalne sile le, če odpravijo svoj dosedanji način prisvajanja in s tem ves dosedanji način prisvajanja. Proletarci nimajo nič svojega, kar naj bi si zavarovali, uničiti morajo vse, kar je doslej zagotavljalo in varovalo privatno lastnino.

Vsa dosedanja gibanja so bila gibanja manjšin ali v interesu manjšin. Proletarsko gibanje je samostojno gibanje ogromne večine v interesu ogromne večine. Proletariat, najnižja plast sedanje družbe, se ne more dvigniti, se ne more zravnati, ne da bi pognal v zrak vso vrhnjo stavbo plasi, ki tvorijo oficialno družbo.

Čeprav ne po vsebini, pa je po obliki boj proletariata proti buržoaziji sprva nacionalni boj. Proletariat slehrne dežele mora seveda najprej napraviti konec svoji lastni buržoaziji.

S tem, da smo orisali najsplošnejše razvojne faze proletariata, smo spremljali bolj ali manj prikrito državljansko vojno v krilu sedanje družbe do točke, ko preide ta vojna v odkrito revolucijo in si proletariat z nasilnim strmoglavljenjem buržoazije ustanovi svoje gospostvo.

Vsa dosedanja družba je temeljila - kakor smo videli - na nasprotju med zatirajočimi in zatiranimi razredi. Da pa je mogoče neki razred zatirati, mu je treba zagotoviti pogoje, v katerih lahko životari vsaj po suženjsko. Tlačan se je v tlačanstvu dokopal do članstva v komuni, prav tako kakor se je malomeščan pod jarmom fevdalističnega absolutizma dokopal do buržuja. Nasprotno pa se moderni delavec pogreza čedalje globje pod življenske pogoje lastnega razreda, namesto da bi se z napredovanjem industrije dvigal. Delavec postane pavper in pavperizem se razvija še hitreje kakor prebivalstvo in bogastvo. S tem se jasno očituje, da buržoazija ni sposobna, da bi še dalje ostala vladajoči razred družbe in vsiljevala družbi za regulirajoči zakon življenske pogoje svojega razreda. Buržoazija ni sposobna vladati, ker ni sposobna zagotoviti svojemu sužnju obstoja niti v mejah njegovega suženjstva, ker je primorana dopustiti, da zdrkne v tak položaj, ko ga mora buržoazija preživljati, namesto da bi jo on preživljal. Družba ne more več živeti pod njo, to je njenega življenja ni več mogoče spraviti v sklad z družbo.

Bistveni pogoj za obstoj in gospostvo buržoaznega razreda je kopičenje bogastva v rokah privatnikov, formiranje in pomnoževanje kapitala; pogoj kapitala je mezdno delo. Mezdno delo temelji izključno na medsebojni konkurenci delavcev. Napredek industrije, katerega nosilec je buržoazija, ne da bi to hotela in ne da bi se mu upirala, postavlja na mesto izoliranja delavcev s konkurenco njihovo revolucionarno združevanje z asociacijo. Z razvojem velike industrije se torej buržoaziji spodmika sam temelj, na katerem proizvaja in si prisvaja proizvode. Buržoazija proizvaja predvsem lastnega grobarja. Njen propad in zmaga proletariata sta enako neogibna.

 

Naslednje poglavje