Karl Marx

Kritika gothskega programa


II

»Ker izhaja iz teh načel, skuša nemška delavska stranka z vsemi zakonitimi sredstvi doseči svobodno državo – socialistično družbo; ukinitev mezdnega sistema z železnim mezdnim zakonom – in – z izkoriščanjem v kršni obliki; odpravo vseh socialnih in političnih neenakosti.«

 K »svobodni« državi se vrnem kasneje.

 Poslej bo morala torej nemška delavska stranka verovati v Lassallov »železni mezdni zakon«![1] Da ga ne bi zgubili, zagrešijo nesmisel: govorijo o »odpravi mezdnega sistema« (reči bi morali: sistema mezdnega dela) »z železnim mezdnim zakonom«. Če odpravim mezdno delo, tedaj odpravim s tem seveda tudi njegove zakone, pa naj bodo »železni« ali pa mehki kakor goba. Toda Lassallovo pobijanje mezdnega dela se suče skoraj izključno okoli tega t.i. zakona. Za dokaz torej, da je zmagala Lassallova sekta, je treba odpraviti »mezdni sistem z železnim mezdnim zakonom« in ne brez njega.

 Od »železnega mezdnega zakona« ni Lassallovega, kakor znano, nič drugega ko beseda »železen«, povzeta iz Goethejevih »večnih, železnih, vélikih zakonov«. Beseda železen je znamenje, po katerem se med seboj spoznavajo pravoverni. Če pa sprejmem zakon z Lassallovim žigom in torej v njegovem smislu, ga moram sprejeti tudi z njegovo utemeljitvijo. In kakšna je ta utemeljitev? Kakor je pokazal Lange že kmalu po Lassallovi smrti: Malthusova teorija o prebivalstvu (ki jo je tudi Lange sam oznanjal). Če pa je ta teorija pravilna, potem ne morem odpraviti zakona, pa najsi stokrat odpravim mezdno delo, ker zakon tedaj obvladuje ne le sistem mezdnega dela, temveč vsak družbeni sistem.. In opirajoč se ravno na to, so ekonomisti petdeset let in še dlje dokazovali, da socializem ne more odpraviti v naravi utemeljene bede, marveč jo lahko samo posploši, jo lahko istočasno razdeli po vsej površini družbe!

 Vendar vse to ni poglavitno. Ne glede na napačno Lassallovo pojmovanje zakona je strahovit korak nazaj v tem:

 Po Lassallovi smrti si je v naši stranki utrlo pot znanstveno spoznanje, da mezda ni to, kar se zdi, namreč vrednost oziroma cena dela, temveč le zastrta oblika za vrednost oziroma ceno delovne sile. S tem je bilo enkrat za vselej ovrženo vse dosedanje buržoazno pojmovanje mezde in ovržena tudi vsa dosedanja proti temu pojmovanju naperjena kritika; pojasnjeno je bilo, da je mezdnemu delavcu dovoljeno, da dela za svoje lastno življenje, to se pravim,, da živi, le kolikor dela določen čas brezplačno za kapitalista (torej tudi za njegove souživalce presežne vrednosti); da se ves kapitalistični sistem produkcije vrti okoli tega, kako to brezplačno delo podaljšati z razširitvijo delovnega dneva ali z razvojem produktivnosti oziroma z večjim naprezanjem delovne sile itd.; da je torej sistem mezdnega dela sistem sužnosti, in sicer sužnosti, ki postaja toliko hujša, kolikor bolj se razvijajo družbene produktivne sile dela, pa naj dobi delavec boljše ali slabše plačilo. In ko si je v naši stranki to spoznanje čedalje bolj utiralo pot, se vračajo nazaj k Lassallovim dogmam, čeprav bi zdaj že morali vedeti, da Lassalle ni vedel, kaj je mezda, marveč je, sledeč buržoaznim ekonomistom, imel videz za bistvo stvari.

 To je tako, kakor če bi med sužnji, ki so nazadnje le odkrili skrivnost sužnosti in se uprli, kak v zastarele nazore zapredeni suženj napisal v program upora: »Sužnost je treba odpraviti, ker prehrana sužnjev v sistemu sužnosti ne more prekoračiti določenega nizkega maksimuma!«

 Mar že dejstvo, da so bili zastopniki naše stranke zmožni storiti tak pošasten atentat na spoznanje, ki je bilo razširjeno v strankinih množicah, ne dokazuje samo po sebi, s kakšno zločinsko lahkomiselnostjo, s kakšno brezvestnostjo so se lotili sestavljanja kompromisnega programa!

 Namesto nedoločene končne fraze tega paragrafa »odprava sleherne socialne in politične neenakosti« bi bilo treba reči, da izgine z odpravo razrednih razlik sama po sebi tudi sleherna iz teh razlik izvirajoča socialna in politična neenakost.


Opombe

1. Lassalle je svoj »železni mezdni zakon« formuliral takole: »Železni ekonomski zakon, ki v današnjih razmerah pod vlado ponudbe in povpraševanja po delu določa mezdo, je tale: Povprečna mezda se reducira zmeraj na nujne življenjske potrebščine, to je sredstva, ki so pri vsakem ljudstvu potrebna za ohranitev eksistence in za razploditev. – To je točka, okoli katere v vsakem času oscilira realna mezda, ne da bi se mogla za dolgo povzpeti nad točko niti zdrkniti pod njo, kajti sicer bi prišlo zaradi lažjega, boljšega položaja delavcev do povečanja delavskega prebivalstva in s tem do ponudbe rok, ki bi mezdo spet znižala na prejšnje stanje in tudi pod to stanje. – Mezda se ne more trajno znižati pod te nujne življenjske potrebščine. Tedaj bi namreč prišlo do izseljevanja, samstva, abstinence od razplojevanja in nazadnje zaradi bede do zmanjšanja števila delavcev, ki tako zmanjšuje ponudbo delavskih rok in s tem mezdo spet dvigne na njeno prejšnjo višjo raven. Realna povprečna mezda obstaja torej v gibanju, v nepretrganem kroženju okoli tistega svojega težišča, kamor se mora neprestano vračati, da je zdaj nad njim, zdaj pod njim.« Po: »Arbeiterlesebuch, Rede Lassalles zu Frankfurt a. M. am 17. u. 19. Mai 1863« (»Delavsko berilo, Lassallov govor v Frankfurtu na M. 17. in 19. maja 1863«, Hottingen-Zürich 1887. – Uredn.