Friedrich Engels
Izvor družine, privatne lastnine in države

VI.

Gens in država v Rimu



Iz pripovedke o ustanovitvi Rima je videti, da se je najprej naselilo neko število v eno pleme združenih latinskih gensov (po pripovedki sto), katerim se je kmalu priključilo neko sabelijsko pleme, ki je baje štelo prav tako sto gensov, in naposled še neko tretje, iz različnih elementov sestavljeno pleme, baje spet sestavljeno iz sto gensov. Vsa pripovedka kaže na prvi pogled, da je v njej razen gensa prav malo prvotnega in tudi ta se je v mnogih primerih samo odcepil od materinega gensa, ki je živel naprej v stari domovini. Plemena kažejo sicer znamenja umetnega nastanka, vendar povečini nastanka iz sorodnih elementov in po vzorcu starega, prvotnega, ne umetno sestavljenega plemena, pri čemer pa ni izključeno, da ne bi moglo biti jedro vsakega teh treh plemen dejansko staro pleme. Vmesni člen, fratrija, je obstajal iz desetih gensov in se je imenoval kurija; teh je bilo torej trideset.

Priznano je, da je bil rimski gens enaka institucija kakor grški gens. Če je grški gens bolj razvita oblika tiste družbene enote, katere praobliko so nam pokazali ameriški rdečekožci, potem velja isto kajpak tudi za rimski gens. Zato ga lahko obravnavamo bolj na kratko.


Rimski gens je bil vsaj v najstarejši dobi mesta takole urejen:

1. Obojestranska dedna pravica gentilnih tovarišev; premoženje je ostalo v gensu. Ker je v rimskem kakor tudi v grškem gensu vladalo že očetovsko pravo, so bili potomci ženske linije izključeni od dedovanja. Po zakonu dvanajstih plošč, [43] najstarejšem pisanem rimskem pravu, ki nam je znano, so dedovali najprej otroci kot rodni dediči, če teh ni bilo, so dedovali agnati (sorodniki v moški liniji), in če tudi teh ni bilo, gentilni tovariši. V vseh primerih je ostalo premoženje v gensu. Tu vidimo, kako so polagoma prodirale v gentilne običaje nove pravne določbe, ki sta jih povzročala pomnoženo bogastvo in monogamija; sprva enako dedno pravo gentilnih tovarišev se omeji v praksi - kakor smo omenili že prej, verjetno zelo zgodaj - najprej na agnate, naposled na otroke in njih potomce v moškem kolenu; na dvanajstih ploščah so navedene te določbe seveda v obratnem redu.

2. Posest skupnega pokopališča. Ko se je patricijski gens Claudia preselil iz Regilija v Rim, je dobil zase kos zemlje, v mestu pa poleg tega skupno pokopališče. Še za časa Avgusta so v Rim poslano glavo Vara, ki je padel v Tevtoburškem lesu, [44] pokopali v gentilitius tumulus [gentilno grobišče]; njegov gens (Quinetilia) je torej imel še posebno grobišče.

3. Skupni verski prazniki. Ta sacra gentilitia (gentilni prazniki) so znana.

4. Predpis, da se zakoni ne sklepajo med člani istega gensa. Podoba je, da v Rimu te zapovedi nikoli niso spremenili v pisano postavo, toda običaj je ostal. Od neštevilnih rimskih zakonskih parov, katerih imena so nam ohranjena, nimata mož in žena niti v enem primeru istega gentilnega imena. Dedno pravo prav tako izpričuje to pravilo. Z možitvijo izgubi žena svoje agnatske pravice, izstopi iz svojega gensa in niti ona niti njeni otroci ne morejo dedovati po njenem očetu ali njegovih bratih, ker bi sicer propadel dedni delež očetnega gensa. To ima smisel edinole, če predpostavljamo, da se žena ne more omožiti z gentilnim tovarišem.

5. Skupna zemljiška posest. V pradobi je ta posest obstajala ves čas, odkar so začeli deliti plemensko zemljo. Med latinskimi plemeni najdemo zemljo deloma v posesti plemena, deloma gensa, deloma gospodinjstev, ki takrat verjetno še niso bila posamezne družine. Romul je baje prvi razdelil zemljo med posameznike, približno en hektar (dva jugera) vsakemu. Vendar najdemo še kasneje zemljiško posest v rokah gensov, da niti ne govorimo o državni zemlji, okoli katere se vrti vsa notranja zgodovina republike.

6. Dolžnost gentilnih tovarišev, da se vzajemno ščitijo in si pomagajo. O tem nam pisana zgodovina kaže le še preostanke; rimska država je že od kraja nastopila s tako premočjo, da je prešla pravica zaščite pred krivico nanjo. Ko so zaprli Apija Klavdija, je ves njegov gens oblekel žalne obleke, tudi taki, ki so bili njegovi osebni sovražniki. Za časa druge punske vojne so se gensi združili, da bi odkupili ujete gentilne tovariše; [45] senat pa jim je to prepovedal.

7. Pravica nositi gentilno ime. Ostala je do cesarske dobe; osvobojencem so dovolili, da so privzeli gentilno ime svojih nekdanjih gospodarjev, a brez gentilnih pravic.

8. Pravica adoptiranja tujcev v gens. To se je zgodilo z adopcijo v kako družino (kakor pri Indijancih), kar je bilo združeno tudi s sprejetjem v gens.

9. Pravica voliti in odstavljati poglavarje ni nikjer omenjena. Ker pa so v prvi dobi Rima vse izvrševalce funkcij od voljenega kralja navzdol volili ali imenovali in ker so tudi kurijske svečenike volili po kurijah, smemo domnevati isto tudi o poglavarjih (principes) gensov - čeprav je volitev iz iste družine v gensu postala nemara že pravilo.


To so bile kompetence rimskega gensa. Razen prehoda k očetovskemu pravu, ki se je že dovršil, so veren odsev pravic in dolžnosti irokeškega gensa; tudi tukaj "očitno kuka skozi Irokez".

Naj navedem samo en primer o tem, kakšna zmeda vlada še danes tudi pri naših najbolj priznanih zgodovinarjih glede rimske gentilne ureditve. V Mommsenovi razpravi o rimskih lastnih imenih republikanske in avgustovske dobe ("Romische Forschungeno ["Raziskave o Rimu"], Berlin 1864, I. zv.) je rečeno:

"Razen vsem moškim rodovnim tovarišem, seveda z izjemo sužnjev, a z vsemi adoptiranci in varovanci vred, pripada rodovno ime tudi ženskam ... Pleme (kakor tukaj Mommsen prevaja gens) je ... kolektiv, ki je nastal na osnovi skupnega - resničnega ali domnevnega ali tudi fingiranega - porekla, ki ga vežejo skupni prazniki, pokopališča in dedovanje, h kateremu se smejo in morajo prištevati vsi osebno svobodni individui, torej tudi ženske. Težave pa so, kako določiti rodovno ime poročenih žena. Tega seveda ni bilo, dokler se ženska ni smela možiti drugače kakor z rodovnim tovarišem; in kakor lahko doženemo, je bilo za žensko dolgo časa teže omožiti še izven rodu kakor v njem, kajti to pravico, gentis enuptio, so še v 6. stoletju podeljevali za nagrado kot osebno predpravico ... Kjer pa so se ženske le možile izven rodu, je morala v najstarejši dobi žena preiti v pleme moža. Nič ni bolj gotovo kakor to, da žena v starem religioznem zakonu popolnoma prestopi v pravno in sakralno skupnost moža in izstopi iz svoje. Kdo ne ve, da zgubi poročena žena aktivno in pasivno pravico dedovati za svojimi gentili, medtem ko stopi v dediško zvezo s svojim možem, s svojimi otroki in z njegovimi gentili sploh? In če jo mož tako rekoč pohčeri in pride v njegovo družino, kako more ostati tuja njegovemu rodu?" (Str.9-11.)

Mommsen torej trdi, da so se rimske ženske, ki so pripadale kakemu gensu, smele sprva možiti samo s člani svojega gensa, da je bil rimski gens torej endogamen, ne pa eksogamen. To mnenje, ki nasprotuje vsem izkušnjam pri drugih ljudstvih, temelji v glavnem, če ne izključno, na enem edinem zelo spornem mestu v Liviju (knjiga XXXIX, c. 19), po katerem je senat v letu 568 po ustanovitvi mesta, leta 186 pred našim štetjem, sklenil, "uti Feceniae Hispalae datio, deminutio, gentis enuptio, tutoris optio item esset quasi ei vir testamento dedisset; utique ei ingenuo nubere liceret, neu quid ei qui eam duYisset, ob id fraudi ignominiaeve esset" - da imej Fecenia Hispala pravico razpolagati s svojim premoženjem, ga zmanjšati, se omožiti izven gensa in si izvoliti varuha, prav tako kakor da bi ji njen (umrli) soprog z oporoko to pravico podelil; da se sme poročiti s svobodnim človekom in naj se tistemu, ki jo vzame za ženo, ne šteje to za slabo dejanje ali sramoto.

Nedvomno je torej, da dobi tukaj osvobojenka Fecenia pravico do možitve zunaj gensa. In prav tako nedvomno je imel potemtakem njen mož pravico prenesti v oporoki na svojo ženo pravico, da se po njegovi smrti poroči izven gensa. Toda zunaj katerega gensa?

Če se je morala žena možiti v svojem gensu, kakor misli Mommsen, je tudi po poroki ostala v tem gensu. Toda prvič je ta endogamija gensa, za katero velja, da obstoji, prav tisto, kar je treba šele dokazati. In drugič, če se je morala žena poročiti v gensu, potem se je moral naravno tudi mož, saj bi sicer ne dobil žene. Torej lahko trdimo, da je mogel mož svoji ženi v oporoki voliti pravico, ki je niti on sam in zase ni imel; to je torej pravni nesmisel. Tudi Mommsen to čuti in zato domneva:

"Pravno je bila za možitev zunaj rodu pač potrebna ne le privolitev tistega, ki ima oblast, ampak vseh gentilnih tovarišev." (Str. 10, opomba.)

To je prvič zelo drzna domneva, drugič pa nasprotuje jasnemu besedilu citiranega mesta; senat ji daje to pravico namesto moža, daje ji izrecno nič več in nič manj, kakor bi ji mogel dati njen mož, kar pa ji daje, je absolutna pravica, ki ni odvisna od nobene druge omejitve; tako da tudi njen novi mož ne sme trpeti zaradi tega, če ona to pravico uporabi; senat celo naroča sedanjim in bodočim konzulom in pretorjem, naj skrbe, da ji ne zraste iz tega kaka krivica. Mommsenova domneva je torej vseskozi nesprejemljiva.

Ali pa takole: žena se je poročila z možem iz drugega gensa, sama pa je ostala v svojem rodnem gensu. Potem bi glede na gornje mesto njen mož imel pravico dovoliti ženi, da se moži izven svojega lastnega gensa. Se pravi, da bi imel pravico ukrepati v zadevah nekega gensa, ki mu sam sploh ni pripadal. Stvar je tako nesmiselna, da ni vredno še naprej izgubljati besed o tem.

Ostane torej samo še domneva, da se je žena v prvem zakonu poročila z možem iz nekega drugega gensa in da je s poroko takoj prestopila v gens svojega moža, kar za take primere Mommsen v resnici dopušča. Tedaj se pri priči pojasni v kakšni zvezi je vse to. Žena, ki je bila s poroko odtrgana od svojega starega gensa in sprejeta v gentilno zvezo moža, ima v njej čisto poseben položaj. Je sicer gentilna tovarišica, ni pa po krvi sorodna; način njenega sprejetja jo že vnaprej izključuje iz sleherne prepovedi zakona v gensu, v katerega se je vendar pravkar primožila; sprejeta je nadalje v zakonsko zvezo gensa, deduje v primeru smrti svojega moža od njegovega premoženja, torej premoženja gentilnega tovariša. Če naj ostane to premoženje v gensu, kaj je torej bolj naravno kot to, da se je dolžna možiti z gentilnim tovarišem svojega prvega moža in z nikomer drugim? In če se naj napravi izjema, kdo je bolj upravičen, da jo za to pooblasti, kakor tisti, ki ji je premoženje volil, tj. njen prvi mož? V trenutku, ko ji voli del premoženja in ji hkrati dovoli prenesti ta del premoženja s poroko ali zaradi poroke v tuj gens, je to premoženje še njegovo, razpolaga torej dobesedno samo s svojo lastnino. Kar zadeva ženo samo in njen odnos do gensa njenega moža, je prav mož tisti, ki jo je z dejanjem svobodne volje - s poroko - pripeljal v ta gens; zdi se torej prav tako naravno, da je on tista primerna oseba, ki jo more pooblastiti za izstop iz tega gensa zaradi druge poroke. Skratka, stvar je videti preprosta in sama po sebi razumljiva, brž ko opustimo čudno domnevo o endogamnem rimskem gensu in ga imamo skupaj z Morganom za prvotno eksogamnega.

Ostane še zadnja domneva, ki je tudi našla svoje zagovornike, in celo najbolj številne; češ navedeno mesto pravi samo,

"da se osvobojene sužnje (libertae) niso smele brez posebnega dovoljenja 'e gente enubere' (poročiti se izven gensa) "ali drugače izvršiti kako dejanje ki bi v zvezi s 'capitis deminutio minima' [z izgubo družinskih pravic] povzročilo, da bi liberta izstopila iz gentilne zveze". (Lange, "Römische Altertumer", Berlin 1856, I., str.195, kjer se glede prej navedenega mesta iz Livija sklicuje avtor na Huschkeja. [46]) Če je ta domneva pravilna, potem to mesto še celo nič ne pove o odnosih svobodnih Rimljank in še celo ne more biti govora o kaki obveznosti možitve v mejah gensa.

Izraz enuptio gentis srečamo samo na tem edinem mestu, drugače pa ga ne najdemo v vsej rimski literaturi; besedo enubere, poročiti se izven, pa samo trikrat, prav tako pri Liviju, a se ne nanaša na gens.Izmišljanje, da so se smele možiti Rimljanke samo v svojem gensu, dolguje svoj obstoj samo temu edinemu mestu. Vendar pa ga nikakor ni mogoče zagovarjati. Kajti to mesto se nanaša na posebne omejitve osvobojen in torej ničesar ne pove glede svobodnih (ingenuae), ali pa velja tudi za svobodne in dokazuje potemtakem prej, da se je ženska praviloma omožila zunaj svojega gensa, a da je s poroko prešla v gens moža; torej proti Mommsenu in za Morgana.

Še skoraj tristo let po ustanovitvi Rima so bile gentilne vezi tako trdne, da se je lahko patricijski gens, gens Fabijcev, s privolitvijo senata na svojo roko lotil vojnega pohoda proti sosednjemu mestu Veji. 306 Fabijcev, pravijo, je odrinilo in vsi so bili v zasedi pobiti; en sam preostali deček je gens spet razplodil.

Deset gensov je sestavljalo, kakor rečeno, fratrijo, ki so jo imenovani kurijo in ki je dobila bolj važna javna pooblastila kakor grška fratrija. Vsaka kurija je imela lastno bogoslužje, svetišča in duhovnike; le-ti so vsi skupaj sestavljali enega izmed rimskih duhovniških kolegijev. Deset kurij je sestavljalo pleme, ki je kakor druga latinska plemena imelo sprva verjetno izvoljenega poglavarja - vojskovodjo in velikega duhovnika. Celota vseh treh plemen je sestavljala rimsko ljudstvo - populus Romanus.

Rimskemu ljudstvu je torej lahko pripadal samo tisti, ki je bil član kakega gensa ter s tem član kurije in plemena. Prva ustava tega ljudstva je bila takale: javne zadeve je opravljal sprva senat, ki je bil sestavljen, kakor je prvi pravilno spoznal Niebuhr, iz poglavarjev tristotih gensov; kot gentilni starešine so se prav zaradi tega imenovali očetje, patres, kot celota pa senat (svet starešin, iz senex, star). Običaj, da so v vsakem gensu volili starešine zmerom iz iste družine, je tudi tu ustvaril prvo plemensko plemstvo. Te družine so se imenovale patriciji in so si lastile izključno pravico do vstopa v senat in do vseh drugih javnih služb. Da se je ljudstvo sčasoma sprijaznilo s tem prilaščanjem in da se je to spremenilo v resnično pravico, izraža pripovedka tako, češ da je Romul podelil prvim senatorjem in njihovim potomcem patriciat z vsemi njegovimi privilegiji. Senat pa je kakor atenska bule imel pravico odločati v mnogih zadevah in se o važnejših prvi posvetovati - posebno kadar je šlo za nove zakone. O teh je odločala ljudska skupščina, imenovana "comitia curiata" (skupščina kurij). Ljudstvo se je zbralo, razvrščeno po kurijah, v vsaki kuriji verletno po gensih, pri sklepanju je imela vsaka od tridesetih kurij po en glas. Skupščina kurij je sprejemala ali zavračala vse zakone, volila vse višje uradnike z rexom (tako imenovanim kraljem) vred, napovedovala vojno (toda senat je sklepal mir) in kot najvišje sodišče na pritožbo prizadetih odločala o vseh primerih, kadar je šlo za smrtno kazen kakega rimskega državljana. - Končno je bil poleg senata in ljudske skupščine rex, ki natanko ustreza grškemu bazileju in ki nikakor ni bil skoraj absolutni kralj,* kakor ga prikazuje Mommsen [47] Tudi rex je bil vojskovodja, vrhovni svečenik in predsednik nekaterih sodišč. Upravne oblasti ali oblasti nad življenjem, svobodo in lastnino državljanov vsekakor ni imel, kolikor niso izvirale iz disciplinske oblasti vojskovodje ali sodne izvršilne oblasti predsednika sodišča. Služba rexa ni bila dedna; nasprotno, najprej so ga najbrž na predlog njegovega prednika na skupščini kurij izvolili in nato na drugi skupščini slovesno ustoličili. Da ga je bilo mogoče odstaviti, dokazuje usoda Tarkvinija Superba.

Kakor Grki v herojski dobi, tako so tudi Rimljani v dobi tako imenovanih kraljev živeli v vojaški demokraciji, ki je temeljila na gensih, fratrijah in plemenih ter se razvila iz njih. Čeprav so bile kurije in plemena deloma umetne tvorbe, so se vendar oblikovale po avtentičnih, prvotnih vzorih družbe, iz katere so nastale in ki jih je obdajala še od vseh strani. Čeprav se je prvotno patricijsko plemstvo že zelo razraslo, čeprav so skušali rexi polagoma razširiti svojo oblast - vse to ne spremeni prvotnega osnovnega značaja ustave, in edino to je važno.

Medtem se je prebivalstvo rimskega mesta in z osvojitvami razširjenega rimskega ozemlja pomnožilo, deloma s priseljenci, deloma s prebivalci osvojenih, povečini latinskih okrajev. Vsi ti novi pripadniki države (vprašanje klientov nas v tej zvezi ne zanima) so bili zunaj starih gensov, kurij in plemen, torej niso sestavljali nobenega dela "populi romani", pravega rimskega ljudstva. Bili so osebno svobodni ljudje, lahko so bili zemljiški lastniki, morali so plačevati davek in opravljati vojaško službo. Niso pa mogli opravljati nikakih javnih služb, niti se udeleževati skupščine kurij niti sodelovati pri delitvi osvojenih državnih zemljišč. Sestavljali so plebs, ki je bil izključen iz vseh državljanskih pravic. Zaradi svojega neprenehoma rastočega števila, svoje vojaške izurjenosti in oboroženosti so postali sila, ki je grozila staremu populusu, zdaj krepko vase zaprtemu pred slehernim prirastkom od zunaj. Vrh tega je bila zemljiška posest menda precej enakomerno razdeljena med populus in plebs, medtem ko je bilo vsekakor še slabo razvito trgovsko in industrijsko bogastvo pretežno v rokah plebsa.

Spričo globoke teme, v katero je zavita docela pravljična prazgodovina Rima - teme, ki so jo močno zgostili poznejši pravno izobraženi pisci virov, s svojimi racionalistično-pragmatičnimi poizkusi razlage in poročili - ni mogoče reči nič določnega niti o času niti o poteku niti o vzroku revolucije, ki je napravila konec stari gentilni ureditvi. Gotovo je samo, da je tičal vzrok v bojih med plebsom in populusom.

Nova ustava, ki jo pripisujejo rexu Serviju Tuliju in ki se opira na grške zglede, posebno na Solona, je ustvarila novo ljudsko skupščino, ki je vključevala in izključevala brez razlike populus in plebejce samo po tem, ali so opravljali vojaško službo ali ne. Vse, ki so bili dolžni nositi orožje, so glede na premoženje razdelili v šest razredov. Najmanjše premoženje v vsakem izmed petih razredov je bilo: v I. 100.000 asov, v II. 75.000, v III. 50.000, v IV. 25.000, v V. 11.000; po Dureau de la Mallu so vsote enake približno 14.000, 10.500, 7000, 3600 in 157O markam. Šesti razred, proletarce, so sestavljali tisti, ki so bili manj premožni, in tisti, ki so bili prosti službovanja in davkov. V novi ljudski skupščini centurij (comitia centuriata) so nastopali državljani po vojaško, po četah, razvrščeni v centurije po sto mož, vsaka centurija je imela en glas. Toda prvi razred je dal 80 centurij, drugi 22, tretji 20, četrti 22, peti 30, šesti zaradi lepšega tudi eno. Prišteti je treba še iz vrst najbogatejših organizirane konjenike z 18 centurijami; skupaj 193; večina glasov: 97. A konjeniki in prvi razred so sami imeli skupno 98 glasov, torej večino; če so bili složni, drugih sploh niso vpraševali, sami so sprejemali veljavne sklepe.

Na to novo skupščino centurij so prešle vse politične pravice prejšnje kurijske skupščine (razen nekaterih nominalnih); kurije in gense, iz katerih so bile kurije sestavljene, so s tem tako kot v Atenah degradirali na zgolj zasebne in verske združbe, ki so životarile v tej obliki še dolgo, medtem ko je skupščina kurij kmalu popolnoma zaspala. Da bi izrinili iz države tudi tri stara rodovna plemena, so uvedli štiri teritorialna plemena, katerih vsako je prebivalo v svoji četrtini mesta in je imelo vrsto političnih pravic.

S tem so tudi v Rimu, še preden so odpravili tako imenovano kraljestvo, zrušili stari družbeni red, ki je slonel na osebnih krvnih vezeh, in ga nadomestili z novim, dejanskim, na teritorialni razdelitvi in premoženjskih razlikah temelječim državnim ustrojem. Javno oblast so zdaj tvorili vojnoobvezni državljani ne le nasproti sužnjem, ampak tudi nasproti tako imenovanim proletarcem, ki so bili izključeni od vojne službe in oborožitve.

V mejah te nove ustave - ta se je po izgonu zadnjega kralja Tarkvinija Superba, ki se je samovoljno polastil prave kraljevske oblasti, in po nadomestitvi rexa z dvema vojskovodjema (konzuloma), ki sta imela (kakor pri Irokezih) enako uradno oblast, samo dalje spopolnjevala. V mejah te ustave se giblje vsa zgodovina rimske republike z vsemi njenimi boji med patriciji in plebejci za dostop do javnih služb in do deleža na državni zemlji, dokler se patricijsko plemstvo končno ni utopilo v novem razredu velikih zemljiških in denarnih posestnikov. Ti so se polagoma polastili vse zemljiške posesti kmetov, ki jih je vojaška služba ugonobila. Tako nastala ogromna posestva so obdelovali s sužnji, razredčili so prebivaIstvo Italije in s tem niso odprli vrat le cesarstvu, marveč tudi njegovim naslednikom, nemškim barbarom.




Opombe


[*] Latinski rex je keltsko-irski righ (plemenski poglavar) in gotski reiks; da pomeni to prav tako kakor sprva tudi nemški Fürst (tj. kakor angleški first, danski forste, prvi), gentilnega ali plemenskega poglavarja, se vidi iz tega, da so imeli Gotje že v četrtem stoletju posebno besedo za kasnejšega kralja, vojskovodjo vsega ljudstva: thiudans. Ulfilov prevod svetega pisma ne imeruje Artakserksa in Heroda nikoli reiks, ampak thiudans, in državo cesarja Tiberija ne reiki, ampak thiudinassus. V imenu gotskega thiudansa ali kakor nepravilno prevajamo, kralja Thiudareiksa, Teodorika, tj. Dictricha, sta se oba naziva spojila.

[43] Zapis rimskih zakonov na dvanajstih ploščah, ki izvira iz let 451 in 449 pr.n.š.

[44] Bitka v Tevtoburškem lesu leta 9 n.š. med rimsko vojsko in germanskimi plemeni, ki so se dvigala zoper rimsko osvajanje, se je končala s popolnim porazom Rimljanov. Njihov poveljnik Varo je napravil samomor.

[45] Appius Claudius je bil izvoljen za leti 451 in 450 pr.n.š. v odbor desetih mož (decemviri), ki je moral zapisati zakone. Odbor, ki je imel izredno oblast, si je hotel nasilno podaljšati mandat še za leto 49. To je preprečila vstaja plebejcev. - Vojne med Rimom in Kartagino, se pravi t.i. punske vojne, so bile tri (264-241, 2i8-201, 149-146 pr.n.š.). V teh vojnah za prevlado v zahodnem Sredozemlju je podlegla Kartagina.

[46] Namreč na Huschkejevo disertacijo ob omenjenem mestu v Liviju, izdano v Gottingnu leta 1822 ("De privilegiis Feceniae Hispalae senatusconsulto concessis").

[47] Theodor Mommsen: "Romische Geschichte" ("Rimska zgodovina"), Leipzig 1854, I. zv., 1. knj., 6. pogl.




Peto poglavje | Sedmo poglavje